Slowenien

Idealne razmere za strah

OriginalDeutsch

Minulo zimo so v večjem delu Slovenije prevladovale idealne razmere za strah. Predvidevam, da so bile tudi drugod po Evropi razmere za strah ugodne, a tako dobre kot pretekle mesece pri nas so bile najbrž redko kje. Dobro se spomnim zimskega jutra, ko me je to prešinilo. Zbudil sem se zgodaj, si skuhal čaj in se v pižami usedel na kavč. Zunaj je naletaval sneg. Na radiu so se začenjala jutranja poročila. Prijeten glas je prebiral novico, da je prejšnjega dne slovensko-hrvaško mejo prestopilo šest tisoč beguncev in da je od začetka begunske krize v Slovenijo vstopilo že več kot dvesto tisoč ljudi.

Iz nekega razloga sem pomislil, kako srhljivo mora zveneti ta novica nekomu, ki je nagnjen k strahu pred drugačnim, pred neznanim, nekomu, ki zaskrbljeno prebira članke o nasilni islamski kulturi, o neuspeli integraciji evropskih muslimanov in njihovi posledični radikalizaciji, o zaničljivem odnosu muslimanov do žensk, o islamizaciji Evrope, o Isisu. Ta človek je pravkar slišal, da je v njegovo državo vstopilo dvesto tisoč muslimanov, sem pomislil. V državi z dvema milijonoma prebivalcev je to zastrašujoče velika številka.

Pogledal sem skozi okno. Mesto je bilo kot vsako soboto videti zapuščeno. Komaj kak avtomobil, komaj kak sprehajalec. Radijski napovedovalec je medtem prebiral novico, da je slovenska vojska začela ob meji s Hrvaško postavljati bodečo žico. Še enkrat sem pogledal na ulico, tokrat z očmi prestrašenega človeka. Spokojnost sobotnega jutra je bila le še utvara. Dvesto tisoč muslimanov je že prišlo, le ugibamo lahko, koliko jih še pride. Bodeče žice ne postavljaš brez razloga in vlada najbrž ve, pred čim nas ščiti na tako radikalen način.

V glavi prestrašenega človeka so se hitro zvrtele podobe prihajajoče groze z makedonsko-grške meje, iz beograjskih parkov in budimpeške železniške postaje. Množica sestradanih, premraženih in lačnih je v njegovi glavi postala le še množica tujcev. Le še množica muslimanov.

V Sloveniji še nimamo džamije. In tudi ne muslimanov. Oziroma so nevidni. Še včeraj nismo vedeli, kakšne vere so tukajšnji Bosanci in Albanci. V Ljubljani imamo eno libanonsko restavracijo in palestinski fast food ter nekaj Arabcev, ki so sem zašli že pred desetletji. V burkah je včasih možno videti le turiste iz zalivskih držav. Mnogim v Sloveniji so zato podobo muslimanov ustvarile šele zgodbe iz Pariza in Kölna, trači s socialnih omrežij o muslimanskih četrtih evropskih mest, statistike o povečanem številu posilstev na Švedskem, neuradne informacije o nasilju v azilantskih domovih.

Spustil sem se na ulico. Prestrašen človek v meni si ni mogel kaj, da se ne bi med potjo proti glavnemu trgu živčno oziral okoli sebe. Vedel je, da jih ni tu, da gre begunska pot čez Slovenijo daleč od Ljubljane, da si ti ljudje ne želijo ostati pri nas, da so namenjeni v Avstrijo in naprej v Nemčijo, a kljub temu se je oziral za njimi. Avstrija je napovedala, da bo zaprla mejo za vse, ki ne bežijo pred vojno. Bangladežani, Afganistanci, Pakistanci, Maročani, Egipčani in Alžirci bodo ostali v Sloveniji. Na tisoče jih bo in začeli bodo hoditi naokrog po mestu, zasedati mize v lokalih, stali bodo v vrstah za zelenjavo, hodili bodo v skupinah in vedno jih bo več kot je nas. Nihče jih ne bo mogel več pregnati.

Ko sem se po Trubarjevi spuščal na Prešernov trg, sem srečal prve jutranje sprehajalce. Tu in tam kakšen italijanski turist, ostalo pa Ljubljančani na poti na tržnico. Mame z otroškimi in stare gospe z nakupovalnimi vozički. Vse je bilo točno tako kot je bilo prejšnjo in predprejšnjo in vse sobote do sedaj. Prestrašen človek v meni je ob tem otrpnil od strahu. Ker je bilo vse drugače, ker je v državo vstopilo dvesto tisoč muslimanov, ker so zdaj tu, samo mi jih ne vidimo. Tega pa se vsi najbolj bojimo. Njih z burkami, ki jih ni. Njih z bombami, ki jih ni. Njih s kamenjem v rokah, ki jih ni. Njih, ki jih ni, nas je na smrt strah, ker slutimo, da so. Slišali smo, prebrali smo, videli smo jih po televiziji. Vemo, da so tu nekje. In da jih je v Aziji in Afriki še milijone, milijarde, ki bi radi prišli k nam. Ki bodo prišli k nam.

Begunska kriza je še veliko bolj od finančne ustvarila kontrast med resničnostjo, ki jo srečujemo na ulicah svojih mest in tisto v medijih in na socialnih omrežjih. Ta kontrast pa rojeva strah. Nevarnost, ki jo slutimo je namreč hujša od tiste, ki jo imamo pred očmi. In večina Evropejcev, še posebno na vzhodu, muslimane in z njimi povezane težave lahko le sluti. Bodeče žice, zapiranje notranjih evropskih meja, uvajanje dnevnih kvot, milijardna plačila Turčiji in druge panične rešitve, ki to niso, pa le podžigajo njihove slutnje. Vse to namreč priča le o strahu Evrope, ki se ne zaveda, da je njen strah njen največji sovražnik. Begunci ne morejo ogroziti združene Evrope, strah pa jo je že resno načel.

Prve begunce sem videl šele pred nekaj dnevi v ljubljanskem mestnem parku. Takoj sem vedel, da so oni. Bili so drugačni od običajnih sprehajalcev. Na klopcah v parku so sedeli, kakor sedimo mi čakalnici pri zdravniku. Bili so videti utrujeni, a ne tako kot so utrujeni zadihani tekači, ki si tu včasih odpočijejo. Njihova utrujenost je bila podobna utrujenosti starih ljudi, ki tu hranijo ptice in veverice, čeprav je šlo za mlade ljudi.

Opazoval sem peterico beguncev in prestrašen človek v meni se je pomirjal. Videti so bili miroljubni, poleg tega pa je bilo nas v parku več kot njih. Strah vedno prešteva naše in njihove, ugotavlja razmerja moči. Niso bili tako zelo temni, zdeli so se podobni nekaterim našim južnjakom. Tudi oblečeni so bili podobno. Za trenutek mi je bilo spet težko razumeti, zakaj se jih ljudje tako zelo bojijo, da proti njim organizirajo protestne shode. Ko se nekomu tako približaš, da mu lahko pogledaš v oči, vidiš le še človeka. A takoj, ko se umakneš za prvi vogal, so tu spet le zgodbe, le bodeče žice in številke. Zdaj jih je že več kot štiristo tisoč.


Weitere Artikel